Psi morajo imeti kratke kremplje. Že če je krempelj le nekoliko predolg in to bi bilo toliko, da je jasno slišati njegovo podrsavanje ob podlago pri mirnem koraku, se začne zadevati in zatikati ob tla pogosteje kot sicer in pod manj optimalnimi in predvidljivimi koti. To ovira naravno obrabo in zmanjšuje okretnost, saj se mora pes prilagajati svojim predolgim krempljem ter težo prestavljati nazaj, na oblazinjen del šap, da razbremeni pritisk na prste in zagotovi boljši oprijem s podlago.
Če v tem stanju krempljev ne skrajšamo, bodo rastli naprej in pes bo razvil težave pri gibanju, ki bodo očitne tudi navzven. Težo bo prenašal nazaj na vseh podlagah, v prisiljeni drži bo v vseh položajih, tekom celega dne. Kremplji se bodo zadevali v podlago tako pogosto in v tako nevarnih okoliščinah, da se bo v šapah pojavila bolečnost in se bo občutno povečalo tveganje za poškodbe. Zaradi vsakodnevne in dolgotrajne prisiljene drže bodo trpeli sklepi prstov, zapestja in tudi višje, vključno s hrbtenico. Najbolj neudobno od vsega pa bo, če bodo kremplji na posamezni taci različno dolgi. V takem stanju bo vsak korak za psa kot hoja po močno razjedenih pečinah, kjer so nivojske razlike obilne, izrazite in nepredvidljive. V takšnem stanju od psa ne gre pričakovati spretnega gibanja, treba je ukrepati. Iz tega razloga se je pri krajšanju krempljev modro držati pravila, da je treba naenkrat skrajšati najmanj vse kremplje ene šape.
Optimalno dolžino krempljev se najhitreje zagotovi s pomočjo klešč, ki pa niso brez pomanjkljivosti. Ljudem so neprijetne za uporabo, ker se bojijo, da bi psa urezali v živec. Rez s strahom je negotov in nemalokrat prešibek, tako da klešče krempelj stisnejo, namesto odrežejo, ali pa ga stisnejo tik preden ga odrežejo, kar boli in skomina. Rez mora biti odločen. Pri svetlih krempljih je živec viden in se je lažje znebiti strahu, pri črnih krempljih pa pomaga krajšanje krempljev malo po malo in opazovanje struktur na površini reza. V bližini živca se v sredini reza pojavi svetla pika. Krempelj ob živcu je prožen, dlje stran pa čedalje bolj trd in krhek. V neživih, krhkih strukturah kremplja se nabira umazanija, zaradi pogoste izpostavljenosti vlagi je mesto ugodno za razmnoževanje bakterij in glivic.
Do kam se sme krempelj skrajšati, določa dolžina živca, vendar to ne pomeni, da je krempelj, ki je maksimalno skrajšan, tudi optimalno kratek. Z rastjo krempljev se namreč podaljšuje tudi dolžina živcev v njih. Pri večini psov s predolgimi kremplji je mogoče z rednim prirezovanjem krempljev živec skrajšati na optimalno dolžino v roku meseca do dveh. Razdalja med robom kremplja in koncem živca pri maksimalno skrajšanem kremplju znaša približno 2 milimetra, kar omogoča zadostno prevodnost tresljajev, ki jih povzroča drsanje krempljev ob podlago pri hoji, da se živec umika nazaj. Proces lahko pospešimo, če kremplje pilimo. To lahko počnemo s posebnim strojčkom, izdelanim za ta namen ali ročno s pilo. Slabost piljenja je, da traja dlje časa, prednost pa, da je povsem varno in spodbuja umikanje živca nazaj.
Različnim psom kremplji rastejo različno hitro in tudi obrabljajo se različno. Hitrost rasti je odvisna od prehrane in dedne zasnove. Na hitrost obrabe vplivajo zgradba šap, življenjski slog in odlakanost. Aktivnemu psu, v normalnih zrelih letih, z dobro zgradbo šap, povprečno hitrostjo rasti krempljev in urejeno dlako po vsej verjetnosti ne bo treba nikoli krajšati krempljev, ker si jih bo obrabil sam. Kadar se tak pes poškoduje ali ostari, je treba stanje krempljev kljub vsemu preveriti in jih po potrebi skrajšati, ostalim pa je treba kremplje pregledovati in krajšati redno.
In to bi bilo vse, kar je treba vedeti o krempljih. :)
Optimalno dolžino krempljev se najhitreje zagotovi s pomočjo klešč, ki pa niso brez pomanjkljivosti. Ljudem so neprijetne za uporabo, ker se bojijo, da bi psa urezali v živec. Rez s strahom je negotov in nemalokrat prešibek, tako da klešče krempelj stisnejo, namesto odrežejo, ali pa ga stisnejo tik preden ga odrežejo, kar boli in skomina. Rez mora biti odločen. Pri svetlih krempljih je živec viden in se je lažje znebiti strahu, pri črnih krempljih pa pomaga krajšanje krempljev malo po malo in opazovanje struktur na površini reza. V bližini živca se v sredini reza pojavi svetla pika. Krempelj ob živcu je prožen, dlje stran pa čedalje bolj trd in krhek. V neživih, krhkih strukturah kremplja se nabira umazanija, zaradi pogoste izpostavljenosti vlagi je mesto ugodno za razmnoževanje bakterij in glivic.
Do kam se sme krempelj skrajšati, določa dolžina živca, vendar to ne pomeni, da je krempelj, ki je maksimalno skrajšan, tudi optimalno kratek. Z rastjo krempljev se namreč podaljšuje tudi dolžina živcev v njih. Pri večini psov s predolgimi kremplji je mogoče z rednim prirezovanjem krempljev živec skrajšati na optimalno dolžino v roku meseca do dveh. Razdalja med robom kremplja in koncem živca pri maksimalno skrajšanem kremplju znaša približno 2 milimetra, kar omogoča zadostno prevodnost tresljajev, ki jih povzroča drsanje krempljev ob podlago pri hoji, da se živec umika nazaj. Proces lahko pospešimo, če kremplje pilimo. To lahko počnemo s posebnim strojčkom, izdelanim za ta namen ali ročno s pilo. Slabost piljenja je, da traja dlje časa, prednost pa, da je povsem varno in spodbuja umikanje živca nazaj.
Različnim psom kremplji rastejo različno hitro in tudi obrabljajo se različno. Hitrost rasti je odvisna od prehrane in dedne zasnove. Na hitrost obrabe vplivajo zgradba šap, življenjski slog in odlakanost. Aktivnemu psu, v normalnih zrelih letih, z dobro zgradbo šap, povprečno hitrostjo rasti krempljev in urejeno dlako po vsej verjetnosti ne bo treba nikoli krajšati krempljev, ker si jih bo obrabil sam. Kadar se tak pes poškoduje ali ostari, je treba stanje krempljev kljub vsemu preveriti in jih po potrebi skrajšati, ostalim pa je treba kremplje pregledovati in krajšati redno.
In to bi bilo vse, kar je treba vedeti o krempljih. :)